NISI ZAČETNICA.
To je bil prvi komentar, ki sem ga dobila na delavnici, kjer sem se prvič seznanila z Accessovimi procesi.
Hecno, kakšen splet okoliščin me je pripeljal do točke, kjer je življenje dobilo nekaj novih odtenkov. Že dobro leto sem bila na svojem, posel z masažami je ravno prestopil točko, ko sem zlezla iz plenic. V poslovnem smislu, se razume 😉
Nek večer mi kolega pošlje preko FB-ja vabilo na delavnico. Pritegnil me je naslov, zato sem kliknila in si ogledala zapis. Super, to je nekaj, kar je pri meni še nepredelano, sem pomislila in tehtala, ali imam tisti dan čas. Imam - zato z nekim čudnim zadovoljstvom potrdim udeležbo.
Nekaj dni kasneje odidem na delavnico. Organizirana je pri nekomu doma, v veliki hiši izven mesta, čudovita lokacija. Zunaj na veliki terasi imam razgled na celo dolino. Kar dosti udeležencev je, poznam le redke. In nimam pojma, kaj bomo delali. Po krajšem uvodu in teoretičnem delu povem, da o tej tehniki ne vem nič in me brž potolažijo, da bo vse lepo steklo. Prav.
Delam v paru z našim gostiteljem. Najprej je on delal tretma meni, jasno, stvari je že poznal! Čutim, kako močno potegne energija čez mene. Celo on komentira, da sem zelo pretočna. Samo prepustim se temu, kar se dogaja znotraj telesa. Kasneje se zamenjamo. Spomnim se tudi, da je bil njihov domači maček ves čas po najino mizo 😉
Dam roke nanj v predpisani položaj in sledim navodilom. Nato se prepustim toku, v katerega me je potegnilo. Paše mi tišina, v kateri delamo. Skoraj cela ura mine tako, malo se že prestopam od dolgega stanja. Vroče mi je kot že dolgo ne.
Ko zaključimo s procesom, možakar pod mojimi rokami odpre oči – zdaj imajo intenzivno modro barvo – zamežika in opazim rahlo presenečen pogled.
»Ti pa nisi začetnica,« komentira.
To je vse, kar reče o skupni izkušnji. Spravil me je v smeh. In stavek mi odzvanja še zdaj, ko z zaupanjem stopam v delo z mojimi (srčnimi) strankami.
