Precej let je že minilo, odkar sem bila na tistem predavanju lame Rinpocheja, pa vendar se mi je en del povedanega še posebej vtisnil v spomin.
Omenjeni lama govoril o tem, da smo lahko duhovni v vsakem trenutku našega življenja. Ne le, da se ‘ukvarjamo z duhovnostjo’, kot to danes radi rečemo, temveč da lahko naše vsakdanje opravke spremenimo v dejanje duhovnosti. »Veste,« je poudaril. »Celo pometanje postane duhovno dejanje, če ga izvajamo ob polni zavesti.«
Ta stavek mi je prišel na misel, ko sem neko popoldne masirala prijateljico. Medtem ko je ona sproščeno ležala in se prepustila sproščanju mišic, sem se sama popolnoma zatopila v svoje početje.
Še sama ne vem, kako je prišlo do tega. Kar naenkrat sem se zavedala, da sem se v mislih enostavno zlila s svojimi prsti, ki so drseli po njeni koži. Enakomerni gibi, s katerimi sem lajšala njene vozličke, so me popeljali izven dojemanja realnosti. Njenih mišic nisem čutila le pod rokami, s celim telesom sem se zavedala, kako se dotikam mišičnih struktur pod kožo in hkrati sem v mislih nagovarjala bolečine, naj zapustijo telo.
Zdelo se je, da sem v celoti postala moji prsti, moje dlani. Prav tako sem vedela, da naju obe napaja nek vir, ki je nastal v stiku med nama. Z lahkoto bi lahko rekla, da je dotik na obe vplival blagodejno in nama dal občutek ugodja.
Ko sem se zdramila iz stanja, podobnega tistemu v meditaciji in pomislila sem, da to ni bila navadna masaža. Delo z energijami mi ni bilo neznanka in tako sem dojela, da masiranje ni bilo le neka spretnost, katere so me naučili na šolanju. Bilo je več. Mnogo več.
Tisti dotik je bil dovolj subtilen, da sem dojela globlji pomen mojega početja. Šlo je za nežen pretok energij, ki so se med nama pretakale kot tisoče nevidnih nitk in naju zdravile. Proces med nama je bil ljubeč in je dobrodejno vplival tudi na najin odnos.
Doumela sem, kako pomemben je v resnici dotik. To ni bil le fizičen stik dveh kož, kjer so sodelovale moje roke in njen hrbet, celo njeno telo. V tem, da sem bila popolna prisotna, je bil dodaten pomen in nenadoma sem vedela, da preko svojih rok, svojih misli lahko storim nekaj, kar ima dodano vrednost.
Od tega dogodka je minilo že nekaj let in od takrat se vedno lotim masaže na tak način. Umiritev in povezovanje sta tu ključnega pomena, saj ima stranka pri takem načinu največ od mene.
Ko sem ta način dela vnesla v prakso, so masaže so postajale vedno boljše – vse bolj se je razvijal moj občutek za sočloveka in vedno lažje je bilo odkriti, kaj posamezna oseba potrebuje. Ugotovila sem, da je dotik še kaj drugega kot naša osnovna potreba. Kot čuteča bitja potrebujemo nekaj več kot to, nek višji namen, ki nas povezuje.
Tako se je rodila ideja za Umetnost dotika.